Po izvedeni prodaji podjetja je korektno sodelovanje med kupcem in prodajalcem podjetja za podjetje zelo koristno.
Kupci, zaposleni, dobavitelji in drugi deležniki najpogosteje nimajo posluha za potencialne težave, ki bi jih prinesla menjava lastništva v malem podjetju.
Interes bivšega lastnika malega podjetja je, da podjetje nadaljuje s svojo dejavnostjo v običajnem obsegu, saj je bivši lastnik verjetno dolga leta gradil odnose z deležniki, s katerimi se pogosto tudi osebno pozna. Za prodajalca ni pomembna le kupnina. Pomembno je tudi to, da bo tudi po izvedeni prodaji dejavnost ohranjena in deležniki zadovoljni. Noben prodajalec si ne želi, da bi v domačem kraju srečeval odpuščene zaposlene, nezadovoljne kupce in nepoplačane dobavitelje svojega bivšega podjetja.
Interes novega lastnika pa je ohranjati denarni tok in vrednost premoženja podjetja. Oboje je bilo verjetno tudi podlaga za določitev cene. Vsak novi lastnik želi s poslom nadaljevati v običajnem obsegu in ga čimprej tudi izboljšati. Pri tem mu lahko bivši lastnik pomaga tudi po izvedenem nakupu tako, da ohranja nekatere odnose z deležniki in prispeva kakšen uporaben nasvet, saj je dolga leta gradil znanje in veščine, povezane s svojim podjetjem.
V praksi včasih opazim, da po izvedeni transakciji kupec prekine prav vse sodelovanje s prodajalcem. Do neke mere je to tudi razumeti, še posebej, če je očitno, da se prodajalec s težavo ločuje od svojega podjetja. Največkrat pa taka prekinitev odnosov ni koristna za nikogar.
Če kupec vnaprej ve, da bo moral takoj po nakupu prekiniti odnose s prodajalcem, bo to pričakovanje morda vgradil v ponujeno ceno (ta bo zato nižja). Po drugi strani bo tudi prodajalec morda pristal na nižjo ceno, če bo vedel, da po izvedenem nakupu nima nobenih obveznosti več in si tak aranžma seveda želi.
Prekinitev vseh odnosov med strankama po izvedenem poslu je korektna in poštena takrat, ko obe stranki to pričakujeta in vesta ter se o tem tudi obojestransko dogovorita.