Lastnik prodajanega podjetja lahko zahtevano prodajno ceno utemelji in izračuna na različne načine.
Morda najbolj razumljiv način utemeljitve cene temelji na metodi čiste vrednosti sredstev.
Čista vrednost sredstev =
vrednost dolgoročnega premoženja (osnovna sredstva, dolgoročne naložbe, dolgoročne terjatve…)
+ vrednost kratkoročnega premoženja (zaloge, kratkoročne naložbe, terjatve do kupcev, denar…)
– vrednost dolgoročnih dolgov (dolgoročna bančna posojila, leasing…)
– vrednost kratkoročnih dolgov (kratkoročna prejeta posojila, dolg do dobaviteljev, dolg do delavcev…)
+ vrednost premoženja, ki ni evidentirano v knjigovodstvu (delovni postopki, kodificirano znanje…)
– vrednost dolgov, ki ni evidentirana v knjigovodstvu (pravzaprav bi vsi dolgovi in bodoči dolgovi morali biti evidentirani po načelu previdnosti, vendar ni vedno tako).
Vrednost v zgornji formuli je vedno tržna vrednost.
Tak način utemeljitve cene ni najbolj primeren za podjetja, ki imajo večino vrednega premoženja izven knjigovodskih evidenc. Taka so svetovalna in druga podjetja, v katerih delajo strokovnjaki, katerih znanje ni predmet knjigovodskega evidentiranja. Svetovalno podjetje ima lahko znatno vrednost, pri čemer pa opredmeteno premoženje ponavadi skorajda ni omembe vredno.
Čista vrednost sredstev sicer ni najbolj “moderen” način za izračun možne cene. Veliko bolj “moderen” način je diskontiranje bodočih prostih denarnih tokov. Morda tudi zato, ker lahko učeni finančniki pri tem uporabljajo kopico le njim znanih angleških kratic.
V praksi je pač tako, da kupec pri izračunu možne cene vedno uporablja metodo, ki je zanj bolj ugodna.
Hipotetični primer 1:
Čista vrednost sredstev malega podjetja = 100.000 EUR
Letni prosti denarni tok malega podjetja = 5.000 EUR
Očitno je, da bo v tem primeru možna cena na podlagi letnega prostega denarnega toka mnogo nižja kot pa čista vrednost sredstev. Kupci pogosto uporabo diskontiranja denarnih tokov utemeljujejo z dejstvom, da pač kupujejo donose, da jih zanimajo le donosi in da sredstva ničemur ne služijo, če ne ustvarjajo donosov. Seveda je vse to res, vendar lahko vsako podjetje sredstva na trgu proda, poplača dolgove in zaključi s poslovanjem. Z vidika prodajalca torej ni racionalno prodajati podjetja za ceno, ki je nižja od čiste vrednosti sredstev.
Pri tem sem zanemaril razliko med čisto vrednostjo sredstev delujočega podjetja in čisto vrednostjo sredstev podjetja ob predpostavki likvidacije. Obe vrednost sta lahko precej različni, lahko pa tudi ne, še posebej, ker govorimo o malih podjetjih.
Hipotetični primer 2:
Tržna vrednost stanovanja = 100.000 EUR
Letni prosti denarni tok v zvezi s stanovanjem = -500 EUR
Stanovanje v tem primeru je prazno in ni oddajano v najem. Verjetno se vsakdo strinja z ugotovitvijo, da vrednost stanovanja ni 0 EUR (ker ne ustvarja donosov), ampak toliko, za kolikor je mogoče stanovanje prodati na trgu.
Metoda čiste vrednosti sredstev je zanimiva za oceno možne cene zato, ker je vsakomur razumljiva in ker omogoča, da se kupec in prodajalec racionalno pogajata o primernosti ocenjenih vrednosti posamičnih sredstev.
Priporočam jo v uporabo vselej, kadar ima podjetje večino pomembnega premoženja v obliki, ki je predmet knjigovodskega evidentiranja.