O plačilu dohodnine sem že pisal.
Prodaja poslovnega deleža v gospodarski družbi ni pogosta transakcija, vsaj z vidika lastnika malega podjetja ne. Tako se zgodi, da prodajalec od kupca zahteva, da poleg kupnine dodatno plača tudi znesek, ki ustreza dohodnini, ki jo bo moral plačati prodajalec.
Morda taka prodajalčeva logika izhaja iz vsakodnevnega poslovanja, pri katerem je med zavezanci za DDV običajno, da v ponudbah navajajo cene brez DDV. Vendar je tudi v primeru DDV običajno, da se v ponudbi navede, da cena ne vsebuje DDV.
Pri prodaji poslovnih deležev prodajalca (fizično osebo) bremeni plačilo dohodnine, ki je odvisno od trajanja lastništva poslovnega deleža, načina pridobitve tega deleža, časa pridobitve in podobno. Dohodnina ni preprosto izračunljiva kot to velja za DDV. Zato bi bilo nekoliko neobičajno, da bi kupca bremenila dohodnina prodajalca, odvisna od dejavnikov, ki niso v domeni kupca. Tudi v poslovanju med podjetji se ne dogaja, da bi skušal prodajalec kupcu “zaračunati” tudi davek od dobička (davek od dohodka pravnih oseb oz. davek od dohodka iz dejavnosti).
Po mojem mnenju ni običajno, da bi kupec plačal višjo kupnino zato, ker prodajalca čaka še plačilo dohodnine. Seveda nikakor ne skušam oporekati tovrstnemu pogajalskemu argumentu prodajalca. To pa je že druga zgodba.