Kupec in prodajalec poslovnega deleža pogosto pregledujeta in preučujeta stanje premoženja družbe in njenih dolgov.
Premoženje družbe so stvari, pravice in denar. S temi premoženjskimi postavkami družba razpolaga. Če od vsote denarnih vrednosti premoženja odštejemo vrednost vseh dolgov družbe na določen dan, dobimo vrednost lastniškega kapitala družbe.
Pri tem je zelo pomembno, da premoženje vrednotimo po tržnih vrednostih in ne po (zgodovinskih) knjigovodskih vrednostih. Zgodovinske knjigovodske vrednosti premoženja, zapisane v poslovnih knjigah, so le to, kar so: rezultat preteklih dogodkov in knjigovodskih sprememb. Najpogosteje nimajo nobene zveze s tržnimi vrednostmi.
Primer: zgodi se, da prodajalec ne posveča posebne pozornosti postavkam premoženja, ki nimajo več knjigovodskih vrednosti (recimo amortizirano osnovno sredstvo) ali pa v knjigovodstvu sploh niso izkazane (denimo kodificirano znanje in veščine, s katerimi podjetje razpolaga).
Poleg upoštevanja tržnih vrednosti je torej izrednega pomena tudi to, da prodajalec upošteva vse postavke premoženja, tudi tiste, ki niso izkazane v knjigovodskih evidencah.
Sama knjigovodska vrednost lastniškega kapitala največkrat ne pomeni kaj dosti: če upoštevamo tržno vrednost premoženja in upoštevamo tudi premoženje, ki v knjigovodstvu ni zajeto, dobimo povsem drugačno vrednost lastniškega kapitala družbe.