Vrednost (možna cena) lastniškega kapitala podjetja je odvisna od:
– neto premoženja (razlike med tržno vrednostjo premoženja in tržno vrednostjo dolgov) ter
– bodočih donosov.
Bodoče donose merimo (napovedujemo) z denarnimi tokovi. V praksi (nikakor pa ne v teoriji) lahko bodoče donose merimo tudi z dobičkom in drugimi vrstami poslovnega izida.
Lastniki trgovskih podjetij kot poslovni izid pogosto navajajo maržo. Gre za razliko med poslovnimi prihodki od prodaje in nabavno vrednostjo prodanega blaga. Takemu poslovnemu izidu pravimo tudi prispevek za kritje (SRS 2006 19.8.). Gledano z očmi računovodskega strokovnjaka je marža res vrsta poslovnega izida, vendar je potrebno zavedati se omejitev uporabe tovrstnega poslovnega izida:
– bruto marži je potrebno dodati še druge poslovne prihodke in vse poslovne odhodke, da bi dobili dobiček iz poslovanja;
– dobičku iz poslovanja je treba prišteti finančne prihodke in od njega odšteti finančne odhodke, da bi dobili dobiček pred davkom.
Bruto marža je s finančnega vidika dejanski prihodek trgovskega podjetja (prispevek za kritje). Iz bruto marže mora trgovec plačati (kriti) vse svoje stalne stroške, razen plačil dobaviteljem za blago. Navajati maržo kot poslovni izid je približno enako kot pri storitvenem podjetju navajati celotne poslovne prihodke kot poslovni izid.
Marža nam vseeno razkrije kar nekaj informacij, ki jih iz zneska prihodkov pri storitvenem podjetju ne bi bilo moč razbrati:
– omogoča grobo primerjavo dosežene razlike v ceni s konkurenčnimi podjetji;
– s predvidevanjem gibanja marže lahko sklepamo na bodoče boljše (zvišanje marže) ali slabše (znižanje marže) poslovanje;
– gibanje marže nam lahko kaže na potrebo po spreminjanju obsega kratkoročnega financiranja podjetja (obratni kapital).
Podatki o marži so pomembni, saj iz njih lahko sklepamo na marsikaj. Malokrat pa so podatki o marži neposredno povezani z možno ceno podjetja.