V vsakdanji praksi, iz katere črpam praktično vse zapise, ki jih berete, me nemalokrat kontaktirajo lastniki podjetij, ki so nelikvidna. Podjetje je nelikvidno takrat, ko ne more več plačevati zapadlih dolgov. Pogosto imajo taka podjetja blokirane bančne račune, kar pomeni, da so že globoko zabredla v stanje nelikvidnosti. Nelikvidno podjetje ne izpolnjuje več predpostavke delujočega podjetja. Kadar pa podjetje ni več delujoče oziroma obstaja velika verjetnost, da bo s poslovanjem prenehalo prej kot v letu dni, se vrednotenje podjetja močno spremeni. Vrednotenje (izračun možne cene) se izvaja pod predpostavko likvidacije, kar bistveno zniža možno ceno.
Če nelikvidno podjetje posluje z dobičkom in je nelikvidnost posledica neustreznega financiranja, potem je primerno, da podjetja išče načine za ureditev načina financiranja. Neustrezno financiranje je v grobem lahko posledica:
– premajhnega obsega lastniškega kapitala ali
– premajhnega obsega dolgoročnega dolga v primerjavi s kratkoročnim dolgom.
V drugem primeru morda ni potreben vstop novih lastnikov, ampak le sprememba ročnosti virov. V prvem primeru pa je potreben vstop novih lastnikov.
Če pa nelikvidno podjetje posluje z izgubo, je najverjetneje smiselno podjetje čimprej likvidirati ali na drug način prenehati s poslovanjem, saj se s časom dolgovi le kopičijo in se s tem povečuje verjetnost, da bodo lastniki izgubili ves vložek, v primeru stečaja pa v veliki meri tudi upniki. V takem primeru ni smiselno iskati novih lastnikov podjetja.
Seveda pa mešetarjenje s finančnim položajem podjetja in spreminjanje lastniške strukture ni tako preprosto, kot pišem. Posredi smo namreč ljudje in ljudje nismo vedno racionalni. Podjetniki so skoraj vedno do ušes zaljubljeni v svoj biznis in dostikrat nočejo kaj dosti slišati o realno možnih izhodih iz težke finančne situacije. Mnogokrat si zamislijo vstop novih lastnikov, ki je cenovno naravnan tako, da bi stari lastniki dosegli lepe kapitalske dobičke. Četudi bi si jih zaslužili, je pogajalska pozicija lastnika nelikvidnega podjetja slaba in omogoča kvečjemu častni delni ali celotni umik iz lastništva. Kupec to dobro ve in bo svoje vedenje tudi ustrezno unovčil.
Lastnik nelikvidnega podjetja mora ukrepati hitro. Hitrosti se zaveda tudi kupec in temu ustrezna (nižja) bo tudi cena. Žal prodajalec tudi s pomočjo najetega mešetarja ne more bistveno izboljšati svojega položaja.