Delujoče podjetje je tisto, ki deluje brez namena ali nevarnosti prenehati s poslovanjem v bližnji prihodnosti, običajno v naslednjih dvanajstih mesecih.
Predpostavka delujočega podjetja se najpogosteje uporablja v računovodstvu – je temeljno načelo pri pripravi računovodskih izkazov. Po tej predpostavki se podjetje obravnava, kot da bo v dogledni prihodnosti nadaljevalo poslovanje in da nima niti namena niti potrebe, da bi prenehalo delovati ali trgovati ali da bi iskalo varstvo upnikov. O predpostavki delujočega podjetja si lahko več preberemo v Mednarodnih standardih revidiranja. V citiranem standardu najdemo tudi seznam znakov, ki lahko (ni pa nujno) povzročijo dvom o utemeljenosti predpostavke delujočega podjetja. Naštevam le nekatere izmed njih:
– kratkoročni dolg podjetja presega kratkoročna sredstva oziroma dolg presega vrednost premoženja;
– pretirano opiranje na kratkoročna posojila za financiranje dolgoročnih sredstev;
– posojila, ki bodo kmalu zapadla v plačilo brez možnosti, da bi jih podjetja plačalo ali obnovilo;
– znaki, da bodo upniki odtegnili finančno podporo;
– negativni čisti denarni tok iz poslovanja;
– velike izgube pri poslovanju;
– znižanje vrednosti pomembnih postavk premoženja;
– nesposobnost financiranja novih poslov in izdelkov;
– izguba ključnih ljudi brez nadomestitve;
– izguba večinskega trga, franšize, licence, ključnega dobavitelja;
– težave z zaposlenci ali pomanjkanje materialov;
– pravni postopki, ki tečejo proti podjetju.
O predpostavki delujočega podjetja se v vsakdanji praksi pogovarjam s podjetniki, ki bi želeli svoje podjetje prodati. V zvezi s predpostavko delujočega podjetja dostikrat vidim naslednje situacije:
1. Podjetje je zašlo v poslovne, finančne in druge težave. Zato podjetnik želi podjetje prodati.
Če podjetnik sam, ki najbolje pozna svoje podjetje, vidi v bližnji prihodnosti velike nevarnosti za preživetje podjetja, potem je tveganje za novega lastnika še mnogo večje. Podjetje, ki mu resno grozi zaustavitev poslovanja, mora sprožiti ustrezne postopke skladno z zakonodajo, še posebej, če obstaja možnost, da s premoženjem ni moč poplačati dolgov. Če pa premoženje zadostuje za plačilo dolgov, lahko lastnik sproži likvidacijo, še pred tem pa lahko podjetje ustrezno unovči (proda) stvarno premoženje. V takšnih situacijah je navadno potrebno hitro ukrepati. Postopki prodaje podjetja so dolgotrajni, po vsej verjetnosti pa bodo tudi neuspešni. Sprožiti postopek prodaje podjetja v takih primerih ni smiselno.
2. Podjetje je poslovanje iz različnih razlogov skrčilo na minimum. Zaposlen je le lastnik ali pa v podjetju dela še kak delavec. Večjih poslov ni več, podjetje živi in deluje v skromnem obsegu poslovanja. Podjetnik želi podjetje prodati, saj je prepričan, da ga je moč vrniti na pota stare slave.
Tudi v tem in podobnih primerih prodaja podjetja ni smiselna. Novi lastnik bo plačal le tiste donose, ki jih podjetje ustvarja pred menjavo lastništva. Ker so ti donosi skromni, bo tudi kupnina nizka. Zaradi nizkega vložka bo kupec, če se je odločil vstopiti v panogo, raje postavil podjetje sam. Slišati je paradoksalno, vendar je nakup vsakega, še tako majhnega podjetja tvegan; pogosto bolj, kot je za izkušenega podjetnika tvegan nov poslovni začetek.
3. Podjetje ne posluje, nima omembe vrednega premoženje in ponavadi tudi nima pomembnih dolgov. Premore pa ID številko za DDV in se lahko pohvali s solidno boniteto iz preteklih poslovnih let.
Najbrž ni treba posebej pisati, da ne gre za delujoče podjetje. Možni kupci takega podjetja (“lupine”) so tisti, ki imajo težave pri pridobivanju ID številke za DDV ali imajo druge formalne razloge za nakup.
Izpolnjenost predpostavke delujočega podjetja je bistveni pogoj za uspešno prodajo podjetja. Kot uspešno prodajo pojmujem vsako prodajo, pri kateri prodajalec in kupec sprejmeta razumno tveganje. In pri kateri prodajalec doseže ceno, ki je blizu ocenjene tržne vrednosti in presega vrednost premoženja po odštetju dolgov.