Pred davnimi časi, tam v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je na trgu zacvetel posel ustanavljanja podjetij (gospodarskih družb). Takrat so bili tovrstni postopki zmerno zapleteni in ne najkrajši, zato so jih opravljali za to specializirani ponudniki. Kasneje, ko je bilo podjetniškega “buma” konec, dolgotrajni postopki pa so ostali, so nekateri od teh ponudnikov pričeli z ustanavljanjem večjega števila družb, ki niso poslovale, nato pa so deleže v teh družbah prodajali podjetnikom, ki so na ta način lahko hitreje pričeli poslovati. Z nakupom družbe, ki ni delovala, so podjetniki pridobili čas, ki bi ga sicer izgubili v postopku ustanavljanja družbe. Nekaj let nazaj so državne institucije postopek ustanovitve družbe močno skrajšale. Ustanovitev enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo zdaj traja le en dan.
Začuda pa je povpraševanje po nakupih nedelujočih družb ostalo. Sklepam, da iz naslednjih razlogov:
a) z nakupom nedelujoče družbe se marsikateri kupec izogne vplačilu minimalnega osnovnega kapitala,
b) kupec pridobi “staro” podjetje in si tako kupi nekakšno “poslovno zgodovino”,
c) kupec ni seznanjen z možnostmi hitre ustanovitve nove družbe,
č) kupec se ne zaveda tveganj, ki jih s sabo prinaša nakup družbe.
Praviloma nakup nedelujoče družbe odsvetujem. Hitreje in bolj varno je ustanoviti novo družbo.
Kdor družbo kupuje zato, da bi se izognil vplačilu osnovnega kapitala, naj raje osnovni kapital v resnici zagotovi. Če je prodajna cena nižja od minimalnega osnovnega kapitala, to pomeni, da je družba premoženje porabila oz. ga mora porabiti za kritje izgube. Če pa premoženje ima, gre najverjetneje za terjatev do bodočega lastnika, katere obveznost poplačila bo ta moral prevzeti ob nakupu. V obeh primerih mora kupec torej družbi zagotoviti denar, ki ga je “prihranil” ob nakupu.
Kupovati poslovno zgodovino nedelujočega podjetja je naivno. Vsakomur bo jasno, da podjetje še ni delovalo ali da po novem deluje v drugi dejavnosti, ki ni povezana s staro.
Vsaka družba, ki že obstaja, lahko prevzema različne obveznosti. Tudi izvenbilančne. Kupca lahko pozneje doleti poplačilo le teh.
Za kupce, ki želijo kupiti nedelujočo družbo, nakup podjetij iz mešetarjevega seznama ni smiseln. Velika škoda bi bilo zavreči pretekle vložke obstoječih lastnikov v posle teh podjetij. Vsako delujoče podjetja pa ima tudi ceno, ki daleč presega cene, ki jih dosegajo nedelujoča podjetja.