Takole se je zgodilo*:
lastnica malega in uspešnega podjetja se je odločila, da podjetje proda. S pomočjo tukaj pišočega mešetarja (če vam to bolj ustreza, me lahko sledite tudi na Facebook-u) je našla dva interesenta, ki sta pripravila ponudbi. Ponudbi sta bili korektni:
– ponujeni ceni sta le v manjši meri odstopali od pričakovane cene;
– predlagani nakupni pogoji so bili v okviru pričakovanj;
– oba ponudnika sta poznala posel in ponujala ambiciozen razvoj podjetja.
Na začudenje vseh vpletenih (mešetar vključen) se je prodajalka dokaj neodločno odzvala na prejete ponudbe. Resnega odgovora kar ni bilo. Nakar se je odločila, da podjetja vendarle ne bo prodala. Kot razlog je navedla različne poglede glede prihodnjega razvoja podjetja. Vnema interesentov se je takoj ustrezno ohladila, vse aktivnosti v zvezi s prodajo so se takoj zaustavile.
Najverjetneje lastnica ni navedla pravega razloga za opustitev namere o prodaji. Pravi razlog je bilo odklonilno mnenje njenega moža, sicer manjšinskega družbenika, za katerega je lastnica trdila, da prodaja z njo v paketu. Mož ni delal v podjetju in z njim ni bil aktivno povezan. Vendar pa njegovo mnenje šteje in v tem primeru je bilo odločilno.
Trden namen lastnika (prodajalca) prodati podjetje včasih ni dovolj. Z namero se morajo strinjati tudi osebe, katerih mnenje prodajalec upošteva. Prodajalcem svetujem, naj svoj namen prodati podjetje pred začetkom prodajnih aktivnosti primerno okrepijo. Prekinitev prodajnega postopka odvrača resne kupce. Teh pa ni na pretek.
* prigoda je močno poenostavljena, vendar vseeno napisana “po resničnem dogodku”.