Že pred časom sem pisal o smiselnosti javne objave namere o prodaji podjetja. Če se bo prodajalec (lastnik malega delujočega podjetja) odločil, da bo namero o prodaji podjetja javno objavil, se mu bodo oglasili številni interesenti, od katerih pa večina ni resnih. Neresni interesenti so navadno tisti, ki:
– se ne predstavijo,
– se predstavijo le z imenom,
– kličejo izven običajnega delovnega časa,
– jih zanima le cena podjetja,
– jih dejavnost podjetja sploh ne zanima, saj imajo s podjetjem čisto druge načrte (kot sem pisal tukaj),
– bi kupnino plačali kar takoj, lahko tudi vnaprej,
– bi kupnino plačali v gotovini,
– si podjetja sploh ne bi ogledali,
– očitno ne razumejo pojma “delujoče podjetje”,
– ne želijo razkriti, od kod jim podatek, da je podjetje naprodaj,
– ravnajo še na druge brezštevilne načine, ki jih vsak izkušen poslovnež takoj prepozna kot neresne.
Najpogostejši znak za neresnost je anonimnost. Za anonimnost ni nobenega razloga, niti pomanjkanje poznavanja osnovnih pravil lepega vedenja ni opravičilo. Zalo pogosto so neresneži zgolj radovedneži. Tešijo svojo, lahko pa tudi koga drugega radovednost (denimo konkurenta). Neredko pa so neresneži celo več kot to: goljufi, prevaranti, obsojeni storilci kaznivih dejanj in vsi tisti, ki so na dobri poti, da to postanejo.
Če se prodajalec že odloči, da bo prodajal podjetje javno, mu svetujem, naj se z neresnimi kupci ne ukvarja. Informacije iz pogovorov z neresneži naj čimprej pozabi. Naj podatek, da mu je anonimna oseba xy ob desetih zvečer po telefonu obljubljala milijon evrov takojšnjega plačila, ne postane indikacija za oceno pričakovane cene podjetja.
Med množico neresnih kupcev se bo z malo sreče za prodajalca pojavil tudi kakšen resen. Ta bo morebitni začetni slab vtis takoj prepričljivo popravil, zato ni bojazni, da bi ga prodajalec prekmalu odslovil.