Strožja omejitev gotovinskih plačil, o kateri sem že pisal, pa tudi Durs je objavila ustrezno pojasnilo, predstavlja precejšnjo oviro pri ustaljenem gotovinskem poslovanju med pravnimi osebami in samostojnimi podjetniki.
Po novem so plačila med poslovnimi subjekti, ki presegajo 50 EUR, prepovedana. Po starem je bila ta meja pri 420 EUR.
Poglejmo preprost primer: poslovodja d.o.o. ima v uporabi službeno vozilo. Stroške goriva krije delodajalec. Gorivo plačuje poslovodja v gotovini, delodajalec pa mu izdatke kasneje povrne s plačilom na njegov osebni račun. Posamična plačila goriva vedno presegajo 50 EUR.
Poslovodja in njegov delodajalec bosta morala s tako prakso prekiniti, sicer se bo državna malha polnila z globami na njun račun.
Namesto plačila z gotovino lahko v praksi opravimo tudi plačilo s plačilno kartico. Plačilo s plačilno kartico šteje za brezgotovinsko plačilo, saj ne gre za izmenjavo gotovine, pač pa za brezgotovinski prenos.
Da je plačilo s plačilno kartico brezgotovinsko, posredno piše tudi Tržni inšpektorat v enem od mnenj. Prav tako plačilo s plačilno kartico kot brezgotovinsko plačilo smatra tudi Združenje bank Slovenije.
Poslovodja in delodajalec iz našega primera bosta torej lahko spoštovala nove predpise tako, da bo poslovodja gorivo plačeval z delodajalčevo plačilno kartico.
Preprosti primeri se dostikrat tudi nekoliko zapletejo: ali lahko poslovodja gorivo plača s svojo (osebno) plačilno kartico, kasneje pa prejme povračilo izdatka s strani delodajalca na osebni račun? Delodajalec namreč ne želi poslovati s svojo plačilno kartico, saj je to povezano z dodatnimi stroški, izguba kartice pa omogoča njeno zlorabo. Menimo, da je tak način plačevanja izdatkov skladen z novimi predpisi, saj gre za brezgotovinski plačili:
– plačilo z osebno plačilno kartico je brezgotovinsko plačilo,
– plačilo delodajalca na osebni račun poslovodje je prav tako brezgotovinsko plačilo.