Davčna uprava v letu 2012 izvaja nadzor nad družbami z neomejeno odgovornostjo in jim nalaga plačilo dohodnine od dividend od ustvarjenih, vendar družbenikom še ne izplačanih dobičkov. V zvezi s tem je Durs objavila:
– dodatno sporočilo za medije v letu 2012.
Formalno Durs-u ne moremo ugovarjati. Družbe z neomejeno odgovornostjo so dolžne spoštovati zakone. Veljavni Zakon o dohodnini je bil sprejet leta 2006. Družbe se morajo z zakonom seznaniti same, dolžnost Durs-a ni opozarjati jih na izvajanje veljavne zakonodaje. Tako tudi s pojasnilom, izdanim “šele” leta 2010 ni nič narobe. Davčni zavezanci so pač dolžni spoštovati zakonodajo, ne glede na pojasnila in sporočila Durs. Poglejmo najprej argumente v prid pojasnilu Durs-a:
a) družba z neomejeno odgovornostjo je civilna družba, če ZGD-1 ne določa drugače (76. člen). Status posamičnih družbenikov je zato podoben statusu samostojnega podjetnika. Podjetnikov dohodek pa je obdavčen, ko je ustvarjen, in ne takrat, ko ga podjetnik porabi.
b) vrednost deležev družbenikov v kapitalu d.n.o. res variira (95. člen ZGD-1). Dobiček se pripisuje deležem. In pripis dobička h kapitalskemu deležu je po 3. odstavku 90. člena ZDoh-2-NPB10 obdavčen kot dividenda. Enako velja tudi za pripis dobička k deležem družbenikov komanditnih družb.
c) družbenik lahko del svojega deleža (5%) “dvigne” brez soglasja drugih družbenikov (96. člen ZGD-1). Tudi samostojni podjetnik lahko denar “dvigne” kadarkoli to želi. Brez soglasja kogarkoli.
Ne glede na napisano pa bi lahko Durs in Ministrstvo za finance zakonodajo interpretirala tudi drugače in s tem preprečila številne upravne in sodne postopke ter družbam z neomejeno odgovornostjo omogočila, da se ukvarjajo s svojim poslom, ne pa z neproduktivno in nepotrebno birokracijo. Poglejmo zato še argumente za drugačno interpretacijo:
a) družba z neomejeno odgovornostjo je pravna oseba (3. člen ZGD-1). Njen dohodek je obdavčen po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb. Njen dohodek (dobiček) je torej že obdavčen, ko je ustvarjen, ne glede na njegovo porabo. Zakaj bi bilo treba (neporabljen!) dobiček obdavčiti še z dohodnino?
b) pripis dobička h kapitalskemu deležu družbenika v d.n.o. ne more pomeniti obdavčitev le tega z dohodnino. Če je tukaj davčni organ želel preprečiti neobdavčitev dela kapitalskega dobička ob odsvojitvi deleža, bi bilo primerneje, da bi zakonodajalec ustrezno spremenil 6. odstavek 98. člena Zakona o dohodnini. Dobiček, ki se pripiše k deležu, je že bil ustvarjen in obdavčen po ZDDPO-2.
c) “dvig iz blagajne” do 5% vrednosti deleža je možen brez privolitve ostalih družbenikov. Za “dvig” nad tem zneskom je potrebna privolitev družbenikov. Družbenik torej ne more razpolagati z že obdavčenim pripisom dobička k njegovemu deležu. Še več: tudi na pripis k deležu, katerega posledica je obdavčitev, ne more vplivati! Po pojasnilu Durs torej družba (in s tem družbenik) plača dohodnino od pripisa dobička k deležu, pri čemer s tem deležem ne more samostojno razpolagati! Ob tem se moramo obregniti še ob uporabo izrazov v 96. členu ZGD-1. V praksi se dobiček ne “dviguje iz blagajne”. Močno dvomimo, da obstaja družba z neomejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki dobiček dvigujejo na blagajni. Verjamemo, da poučenih poznavalcev statusnega prava izraz ne moti, manj študioznim bralcem pa zagotovo ni razumljiv.
č) z zakoni je nekaj narobe, če jih več let nihče ne interpretira tako, kot je leta 2010 pojasnila Durs. Davčnim zavezancem prijazna pot zapiranja možnosti za izogibanje davku od kapitalskega dobička je sprememba Zakona o dohodnini. Črkobralske interpretacije zakonodaje znižujejo pravno varnost in povzročajo porabo ustvarjalne energije za brezplodne birokratske in sodne postopke.
—
S finančnega vidika je v večini primerov obdavčitev neizplačanih dobičkov z dohodnino nevzdržna. Družbenikom družb z neomejeno odgovornostjo zato svetujemo, da družbe preoblikujejo v eno od oblik kapitalskih družb.