Pasivni vlagatelji niso primerni kupci malih podjetij.
Z besedama “pasivni vlagatelj“ razumem lastnika, ki ni vključen v vsakodnevno poslovanje podjetja.
Poglejmo le najbolj očitne razloge proti pasivnemu lastništvu malih podjetij:
1. Naložba v kapital malega podjetja je slabo likvidna. Če se lastnik odloči svoj delež prodati, ni mogoče napovedati, v kolikšnem času mu bo to uspelo. Obstaja precejšnja verjetnost, da mu deleža sploh ne bo uspelo prodati. Slaba likvidnost velja že za večinske deleže, za manjšinski so praktično nelikvidni.
2. Naložba pasivnega vlagatelja v lastniški kapital malega podjetja ne prinaša donosov, razen eventuelnega dobička ob prodaji deleža. Skoraj nemogoče je najti malo podjetje, ki ima urejeno politiko izplačevanja dobička. Manjšinski lastnik torej ostane brez donosa. Večinski lastnik pa mora izdatno nagrajevati vodstvo in ključno osebje, kar znižuje donose naložbe.
3. Lastnik malega podjetja težko najde ključno osebje z dovolj znanja in veščin za uspešno vodenje in rast podjetja. Ambiciozni, izobraženi in izkušeni vodje in strokovnjaki iščejo priložnosti v večjih podjetjih ali pa v okviru svojih malih podjetij. Težko jih bo prepričati, da bodo plemenitili kapital zunanjega, pasivnega lastnika. Malo podjetje pogosto tudi nima dovolj finančnih virov za ustrezno nagrajevanje sposobnih ljudi.
4. Pasivni lastnik ne bo znal sprejemati pravih strateških odločitev v malem podjetju. Malo podjetje potrebuje manj ekonomskih, finančnih in organizacijskih odločitev, ki so železni repertoar na poslovnih šolah pridobljenega znanja. Malo podjetje nasprotno potrebuje več tehnično – tehnoloških, trženjskih in prodajnih odločitev, ki jih lahko sprejme le oseba, ki obvlada izdelke, storitve in trg v konkretni panogi. Nič ni narobe, če ima malo podjetje dobro organizirano administracijo in vzorno urejene vse formalnosti. Vendar za obstoj in poslovni preboj potrebuje večje posle, nove izdelke, nove storitve in podobno. Potrebuje lastnika, ki razmišlja “izven škatle“.
Zaradi vsega naštetega je v očeh pasivnega vlagatelja naložba v lastniški kapital malega podjetja mnogo bolj tvegana kot pa za vlagatelja, ki bo vključen v dnevno poslovanje malega podjetja. Zato bo pasivni vlagatelj za visoko tveganje, ki se mu izpostavlja, zahteval tudi znatno višje donose. In zato posledično prodajalcu – obstoječemu lastniku – ponudil mnogo nižjo kupnino za nakup njegovega deleža.
Pasivni vlagatelji ponavadi hitro zatrdijo, da bi radi kupili “katerokoli malo podjetje” z mešetarjevega seznama. Takrat lahko z veliko verjetnostjo predvidim, da ne bo prišlo do posla. V očeh takih interesentov se zrcali strah, ki temelji na zgoraj zapisanem. Naložba se jim zdi skrajno tvegana, zato bodo ponudili zelo nizko kupnino, če jo sploh bodo. Malega podjetja pa ne bodo kupili, saj bo prodajalec, ki zna obvladovati tveganja v konkretnem poslu, želel iztržiti več.
P.S.
Seveda obstajajo tudi uspešni pasivni vlagatelji v mala podjetja. To so predvsem t.i. poslovni angeli in institucije, ki vlagajo tvegani kapital. Vendar tudi ti vlagatelji še zdaleč niso pasivni, čeprav niso vključeni v dnevne posle podjetja. Denar vlagajo predvsem v rastoča podjetja, ki pa zajemajo le manjši del celotnega malega gospodarstva.