V poslovnem svetu lahko pogodbeni stranki svoja medsebojna razmerja urejata svobodno. Njuno svobodo med drugim omejuje pravno okolje, v katerem poslujeta.
Poslovnemu laiku bi bilo morda na prvi pogled logično, da je rok za plačilo blaga ali storitve prav tako določen svobodno, brez omejitev. Pa ni tako. Plačilo, ki je ključno izpolnitveno ravnanje kupcev blaga in storitev v veliki večini gospodarskih razmerij, mora biti izvedeno v zakonsko določenem roku.
Novi Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, veljaven od 28.7.2012 dalje, omejuje plačilni rok med gospodarskimi subjekti na 60 dni, kadar je dolžnik javni organ, pa na 30 dni. Podrobnosti so zapisane v drugem poglavju ZPreZP-1. Določbe novega zakona (zlasti 9. in 10. člen) razumemo tako, da je plačilni rok, daljši od 60 dni, dovoljen, če je pisno dogovorjen in če ne pomeni očitno nepravičnega dogovora.
Prizadevanje zakonodajalca za izboljšanje plačilne discipline je hvalevredno. Dolžniki naj vire financiranja iščejo pri bankah in lastnikih, ne pri dobaviteljih. Razni poslovni nepridipravi bodo seveda našli razne načine izogibanja zakonodaji. Čeprav več upov polagamo v izvršnico, bo morda tudi določen plačilni rok vsaj nekoliko izboljšal likvidnost malih in srednjih podjetij.